Eva Lucija Kozak: (Ne)ravnovesje / (Im)balance

image (2)

Razgaljanje očarljivega lažnivega sveta

Slikarka Eva Lucija Kozak, ki se v svojem delu ukvarja s problematiko sodobne družbe in značilnostmi posameznikov znotraj nje, vizualno prikazuje vsakdanje življenje sodobnih posameznikov, njihove medsebojne odnose. Njene podobe polnokrvnih ženskih figur se pojavljajo v nadrealističnih prizorih: ženske so največkrat nastopaško suverene, celo v zapeljevanju iščejo gledalčev pogled, čeprav ne direktno. Največkrat je obraz zakrit, pogled sramežljivo umaknjen, obraz ni v celoti viden, rob umetničinih slik je odrezan pri pasu in kaže zgolj razprte noge, pri čemer ji je – kot pri podobi prikupne Barbike – odvzeta intimna človečnost. Je izziv berljiv skozi ranljivost?

Za slikarkine nenavadne podobe je ključna vsebina, skoznje umetnica sporoča svoje misli. Všeč so ji, ker puščajo odprt prostor za intimno pripoved ne da bi bila interpretacija njenih podob daleč od njenih zamisli. Njene ženske figure predstavljajo sijoče barve, predmete poželenja, občutke stiske, ujetosti in melanholije. Umetničina likovna izpoved izhaja iz osebnih, socialnih in profesionalnih življenjskih premikov. V svojih podobah se posveča obravnavi odnosa med intimno in javno sfero posameznikovega življenja, sodobni medosebni komunikaciji in estetskim idealom ter vrednotam digitalne dobe. K svoji témi pristopa ironično, groteskno in največkrat celo absurdno, a nikoli moralistično. Z barvami odraža različnost sveta v današnjem turbulentnem času, ki opredeljuje pretirano komercialno potrošniško družbo. Za svojo vizijo ne rabi veliko gestualne dramatike, zna pa ustvariti navdih in lepoto v vseh ustvarjenih vizualnih podobah, naj prikazujejo urbano pokrajino, neokrnjeno naravo ali stilizirane podobe figur, sočasno pa se v svojem delu prikazuje stik s sodobno družbo, z medsebojnimi odnosi in posameznikom znotraj nje.

Prve slike je Eva Lucija Kozak napravila v Angliji. Nastale so iz kolažev. Umetnica  še vedno pri vsaki sliki želi, da bi gledalec prepoznal njeno sporočilo. Zgodbe, ki jih vizualno pripoveduje, se kot žive sanje najprej odvijajo v njeni glavi. Njena vizualna sporočila se nanašajo na probleme ženske v sodobni družbi tako, da ohranjajo elemente ženskosti, istočasno pa so le-ta predstavljena z ironično distanco, ki vzpostavi mesto, s katerega je mogoče videti in razpreti problem realnega vpogleda v vprašanja žensk. Pozicijo ženske v sodobni družbi interpretira tako, da ohranja elemente ženskosti, a je ravno ta predstavljena z ironično distanco, ki šele vzpostavi mesto, s katerega je mogoče videti in razpreti problem realnega vpogleda v vprašanja žensk. Likovne podobe Eve Lucije Kozak problematizirajo položaj ženske v sodobni družbi tako, da ohranjajo elemente ženskosti, ki pa je predstavljena z ironično distanco, s čimer šele vzpostavi mesto, s katerega je mogoče videti in razpreti problem realnega vpogleda v vprašanja problemov žensk v današnjem času.

Sijoče barve poželenja, skrb za otroke, nakupovanje, telovadba, telefoniranje, prehranjevanje in, seveda, tudi zapeljevanje (Power game, 2016) razgaljajo glavno protagonistko, izpostavljeno na desnem delu slike na kolesu s simbolnim sladoledom na palčki in v pozi, ki bi ji jo zavidala tudi pohotna naslovnica knjige Régine Deforges Hiša v Parizu (Modri bicikl II., Založba Borec, 1986) z vizualnim nagovorom gledalca kot glavnega protagonistka tega romana o ljubezni in sovraštvu. Slikarska poetika monumentalnih slik Kozakove niha med na prvi pogled zelo privlačno zunanjščino (Sončna stran, 2018) in neznosnostjo kontrole, ki se skriva pod površino in je največkrat povezana s sodobno tehnologijo (Walking test, 2018). Očarljivi lažnivi svet umetnice ne zaslepi, celo več, s slikanjem medijskih podob se bojuje tudi proti potrošništvu kapitalizma, ga razgalja.

Téme, ki Kozakovo predvsem zanimajo, so identiteta ženske, materinstvo, otroci in ženskost. V svojih slikah podobo ženske na novo postavlja v določen kontekst, ga poveže v vsakdanjo situacijo, ki mestoma na gledalca deluje celo nekoliko absurdno. Zanima jo psihološki vidik, recimo obdobje v otrokovem razvoju, ko mame ne vidi le kot mame, ampak jo prepoznava tudi kot žensko in nosilko raznih drugih vlog. V njenem ospredju je razmišljanje o tem, kako poosebitev ženske njej sami prinese tudi moč, hkrati pa jo zanima, koliko je lahko ta moč problematična – kaj vse se namreč od ženske pričakuje. Kajti, gre za razdrobljenost identitete, ženska igra veliko vlog, ki fluidno prehajajo iz ene v drugo, naj bodo družbene, spolne ali kakršne koli že. Umetničina likovna pisava problematizira položaj ženske v sodobni družbi tako, da ohranja elemente ženskosti, a je ravno ta predstavljena z ironično distanco, ki šele vzpostavi mesto, s katerega je mogoče videti in razpreti problem realnega vpogleda v vprašanja žensk. Kot slikarka pa Kozakova razmišlja tudi o tem kaj vse se od žensk pričakuje: predvsem materinstvo in otroci (Ledena gora, 2015) ter je do takega prepoznavanje položaja žensk v družbi kritična. Blizu ji je tudi psihološki pogled v otrokov razvoj, ko mamo prepozna kot žensko in nosilko drugih vlog. Eva Lucije Kozak, ki sicer združuje različna področja kreativnega delovanja, kot slikarka gledalca atraktivno usmerja k razmisleku o družbenih in sodobnih eksistencialnih vprašanjih. Pri tem pa vé, kako ji je kot ženski-umetnici dana moč in kako jo lahko izkoristi.

Tatjana Pregl Kobe

 

Foto_Marjan_Verč_20181112-IMG_4989

Eva Lucija Kozak and Meta Šolar: Sladkosti in skrivnosti (Secrets and Sweetnesses)

KOZAK_ŠOLAR_za napoved razstave

Sladkosti in skrivnosti

Stekleni atrij Mestne hiše, Ljubljana, od 27. novembra 2017 do 10. januarja 2018

Evo Lucijo Kozak in Meto Šolar, umetnici mlajše generacije, tokrat povezuje dialog med kratkotrajnostjo užitka in razblinjenimi predstavami o ujemanju s svetom, ki nas obdaja.

Vsa predmetnost in tudi ženski liki njunih slik so mišljeni kot prenašalci sporočil o naših občih predstavah. Figure se namreč z rahlim zasukom v stran izmikajo ideji o protagonizmu, individualnost pa je sploščena na mejo občih čustev posameznika, živečega v svetu zapletenih, a krhkih odnosov. Osnovno sporočilo sladkosti, ki jih slika Meta Šolar, je minljivost užitkov in kratkotrajnost veselja, ki si ga sodobni človek s svojim večnim dvomom vse bolj omejuje. »Ne bo vse v redu in ni vse v redu,« nam šepetajo ženske s slik, enkrat vesele in družabne, drugič pa osamljene, zamišljene, celo apatične ali skrivnostne, odvisno od vloge, s katero se povežejo. Eva Lucija Kozak v svojih delih stopnjuje napetost med idealnim in realnim, meja teh napetosti pa ne ureja nihče drug kot vsak sam. Posameznik se včasih raje zapira v krog lastnih spoznanj in namišljenih odnosov, tudi takšnih, ki zadevajo čutnost. Občutek tujstva je posledica neujemanja iluzij in fragmentiranosti identitete.

To ni svet ženske, to so lastni svetovi vseh nas. Ker pa je opazovalec teh vsak sam, nadaljnjo interpretacijo prepuščamo gledalcu. Pripomnimo le, da drobni senzualni inventar slik (kopalke, lutke in slaščice), ne polemizira kulture potrošništva in neštetih možnosti izbir. Namesto tega so naslikane strukture Kafkovskega sveta, kjer napetost povzroča že ena sama možnost identifikacije. Da bi dosegli svoj cilj, se gibamo v večnem krogu, ki smo si ga začrtali sami, vsi čari naših raziskovanj pa se razblinijo v neskladju z našimi ideali.

Katarina Stopar

Eva Lucija Kozak and Meta Šolar: Umazano rožnata (Dirty pink)

Eva Lucija Kozak and Meta Šolar: Umazano rožnata (Dirty pink)

Layerjeva hiša (15.4. – 4.5.2016)

 

UMAZANO ROŽNATA

Kako na platno naslikati postmoderne konstrukte ženskosti? Umetnici za svoje polje raziskovanja vzameta navonastajajoče modele, ki prečijo sodobno družbo. Poigravata se s pogledom na figuro, ki problematizira pozicijo ženske v sodobni družbi. Dela se spogledujejo s koncepti, ki bi jih lahko umestili v postfeministično misel, pri tem pa vztrajajo na demistifikaciji tradicionalnih ženskih vlog. V nekaterih delih ohranjata elemente ženskosti, a je ravno ta portretirana z ironično distanco, ki šele vzpostavi mesto, s katerega je mogoče videti in razpreti problem normativnosti ženskosti. Umetnici se poleg same podobe ukvarjata in poigravata tudi z intimo. V teh delih največkrat postavita opazovalca v pozicijo voajerja, ki vdira v prostore, kamor vstopa nepovabljen, po navadi kar v kopalnico, kjer s pogledom zazna drugačen družbeni red in pravila, ki se spreminjajo in umikajo od tradicionalnih predstav in spolnih obeležitev. Na primer moški v banji nam razkriva, da znotraj intime velja večja fluidnost vlog kot v javnem.

Urška Lipovž Continue reading

Eva Lucija Kozak and Meta Šolar: Dostopne skrivnosti (Available secrets)

Eva Lucija Kozak and Meta Šolar: Dostopne skrivnosti (Available secrets)

Galerija Šivčeva hiša (10.3. – 3.4.2016)

Vabilo Radovljica 2016.png

more photos

DOSTOPNE SKRIVNOSTI

Izhodišče skupni predstavitvi je razmišljanje o vlogi ženske – umetnice v kontekstu sodobne družbe, o individualizaciji in o odnosu do ženskega portreta. Izmenično prehajata med vlogami slikarke, modela in gledalke, da bi tako spoznali bistvo /smisel ženskih ritualov in pravi položaj umetnic v umetnostnem sistemu. V tem kontekstu lahko razumemo tudi medsebojno portretiranje, pri katerem Eva Lucija Kozak slika Meto Šolar in obratno. V Meduzi prvič je Eva upodobljena kot mitološka gorgona Meduza, s kačami namesto las in s pogledom, »ob katerem človek okameni«, simbolno pa kot fatalna, za moški svet usodna ženska. Drugi portret Eve se nanaša na Ovidovo različico mita, v katerem Meduzo, takrat še lepotico, doleti kazen boginje Atene. Meta Šolar se je s tem motivom dotaknila tradicije portretiranja v mitoloških preoblekah in se simbolno poigrala z vprašanjem ženske moči. Portret Mete, kot ga je naslikala Eva Lucija Kozak, vsebinsko posega na področje popularne kulture, saj Meto predstavi kot osebo-karakter na karti s super junaki z dodanimi napisi z navedbami njenih značajskih lastnosti. Tako je duhovito in humorno opozorila na prisotnost načina razmišljanja v vsakdanjem življenju, ki reducira – zmanjšuje in omejuje – število jasnih in očitnih človeških lastnosti, povezanih s predvidljivim ravnanjem. Izpostavlja pa tudi simbolno vprašanje vloge super junaka v sodobni družbi. Slikarka je s portretom kot igralno karto izpostavila tudi vidik mreženja kot nepogrešljive strategije poslovnega delovanja v umetniškem svetu, kjer soljudi izrabljajo, tako kot igralne karte, da bi dosegli lastne cilje. V slikarstvu Mete Šolar portret oziroma človeška figura zavzema osrednje mesto, saj ji prav ta tematika nudi neizčrpen vir za raziskovanje slikarskega medija. Na izrazito barvitih, konkretnih ali domišljijskih človeških likih prepričljivo preigrava raznolike mo- žnosti barvnega komponiranja. Čeprav dosledno in natančno izrisuje telesne značilnosti, jo zanima predvsem karakterizacija figur in njihova komunikacija. Pri portretih v ospredju ni obraz, temveč nasprotno – lasje, vrat, lica. Ni soočanja z gledalcem, zato lahko portretirana oseba ostane skrivnostna in neznana. Taki portreti so bolj provokativni, obenem pa poetski ali kontemplativni. Slikarka se pri tem zanaša na razumsko dojemanje, temveč na gledalčevo občutljivost in intuicijo. Pri razstavljenih delih se Meta Šolar ukvarja s prikrivanjem ali maskiranjem figur. Raziskuje predvsem žensko podobo, kjer brezlični obraz splošči v cvetlični vzorec ali ga razgiba z motivom sadja. Zanima jo, kaj se zgodi, kaj ostane, ko izgine individualni značaj. Natančno izdelane frizure in v nekaterih primerih oblačila asociirajo na portrete različnih obdobij 20. stoletja. Slika Venus in Furs spominja na podobe, ki so bile v 60. letih objavljene v revijah za odrasle. Komičnost ali celo bizarnost motiva z mladim mačkom in visoko pričesko je ob prikriti figuri še bolj izrazita. Slikarski prostor in oseba se sploščita, ostaneta pa estetska in čutna prisotnost. V delu Mokre sanje (ribičeve žene), je podoba moškega v kadi združena z motivom hobotnice z neke japonske grafike, ki tu postane del ozadja. Slika Kaj si pa ti? prikazuje dekle z odkritim obrazom, ki se z rožnato krzneno kapuco in s samorogovim rogom prelevi v mitološko bitje. Eva Lucija Kozak človeško figuro postavlja v širši kontekst, saj vse bolj vključuje tudi različna okolja. V slikah velikega formata so kompozicije konstruirane s podobami figur in predmetov, kakršni se pojavljajo v popularnih revijah ali televizijskih reklamah. S tem se približujejo estetiki pop arta. Številčnost, slojevitost in gostota pripovednih elementov na sliki od gledalca zahtevajo postopno percepcijo vizualnega polja in vsebine. Včasih navidezna nezdružljivost elementov postavlja vprašanje, kaj ustvarja fragmente življenja, v kakšni meri je nekaj individualno in kdaj splošno. Naslovi, napisi, izstopajoči predmeti ali figure določajo smisel in sporočilnost prizora, ki pa ostajata odprta za različne interpretacije in asociacije. Prevladuje kritika sodobne družbe in brezobzirnih manipulacij, ki jih izvajajo mediji in korporacije z vsiljevanjem najrazličnejših izdelkov in potreb. Vendar je ta kritika prežeta z ironijo in tipičnim humorjem, predvsem pa z dinamičnim in pristnim likovnim rokopisom. Eva Lucija Kozak raziskuje predvsem razkorak med močjo in nemočjo ženske identitete. V sliki Power game izpostavlja spreminjanje razmerij med spoloma v sodobni družbi in sporno soglašanje z objektivizacijo, s pridobivanjem ali celo zlorabljanjem moči v razmerju. S sliko Ledena gora izpostavlja potrebo po umetnem ustvarjanju nesmiselnih ciljev ter podzavestnih težav, povezanih z občutki nemoči, kar slikarka poudari s podvodnim delom napihljive ledene gore. Podzavestni boj s samim seboj prikazuje slika Twister, ki hkrati izpostavlja željo po sledenju pravilom in navodilom kot rešitvijo pred osebno odgovornostjo. V motiviki Eve Lucije Kozak se pogosto pojavlja tudi vloga matere, na primer kompozicija Babies update!, kjer ironično razmišlja o alternativni »proizvodnji« dojenčkov ali pri sliki BBF, ki odraža medgeneracijske odnose.

Barbara Boltar, besedilo o razstavi Dostopne skrivnosti, Radovljica 2016