Razgaljanje očarljivega lažnivega sveta

Slikarka Eva Lucija Kozak, ki se v svojem delu ukvarja s problematiko sodobne družbe in značilnostmi posameznikov znotraj nje, vizualno prikazuje vsakdanje življenje sodobnih posameznikov, njihove medsebojne odnose. Njene podobe polnokrvnih ženskih figur se pojavljajo v nadrealističnih prizorih: ženske so največkrat nastopaško suverene, celo v zapeljevanju iščejo gledalčev pogled, čeprav ne direktno. Največkrat je obraz zakrit, pogled sramežljivo umaknjen, obraz ni v celoti viden, rob umetničinih slik je odrezan pri pasu in kaže zgolj razprte noge, pri čemer ji je – kot pri podobi prikupne Barbike – odvzeta intimna človečnost. Je izziv berljiv skozi ranljivost?

Za slikarkine nenavadne podobe je ključna vsebina, skoznje umetnica sporoča svoje misli. Všeč so ji, ker puščajo odprt prostor za intimno pripoved ne da bi bila interpretacija njenih podob daleč od njenih zamisli. Njene ženske figure predstavljajo sijoče barve, predmete poželenja, občutke stiske, ujetosti in melanholije. Umetničina likovna izpoved izhaja iz osebnih, socialnih in profesionalnih življenjskih premikov. V svojih podobah se posveča obravnavi odnosa med intimno in javno sfero posameznikovega življenja, sodobni medosebni komunikaciji in estetskim idealom ter vrednotam digitalne dobe. K svoji témi pristopa ironično, groteskno in največkrat celo absurdno, a nikoli moralistično. Z barvami odraža različnost sveta v današnjem turbulentnem času, ki opredeljuje pretirano komercialno potrošniško družbo. Za svojo vizijo ne rabi veliko gestualne dramatike, zna pa ustvariti navdih in lepoto v vseh ustvarjenih vizualnih podobah, naj prikazujejo urbano pokrajino, neokrnjeno naravo ali stilizirane podobe figur, sočasno pa se v svojem delu prikazuje stik s sodobno družbo, z medsebojnimi odnosi in posameznikom znotraj nje.

Prve slike je Eva Lucija Kozak napravila v Angliji. Nastale so iz kolažev. Umetnica  še vedno pri vsaki sliki želi, da bi gledalec prepoznal njeno sporočilo. Zgodbe, ki jih vizualno pripoveduje, se kot žive sanje najprej odvijajo v njeni glavi. Njena vizualna sporočila se nanašajo na probleme ženske v sodobni družbi tako, da ohranjajo elemente ženskosti, istočasno pa so le-ta predstavljena z ironično distanco, ki vzpostavi mesto, s katerega je mogoče videti in razpreti problem realnega vpogleda v vprašanja žensk. Pozicijo ženske v sodobni družbi interpretira tako, da ohranja elemente ženskosti, a je ravno ta predstavljena z ironično distanco, ki šele vzpostavi mesto, s katerega je mogoče videti in razpreti problem realnega vpogleda v vprašanja žensk. Likovne podobe Eve Lucije Kozak problematizirajo položaj ženske v sodobni družbi tako, da ohranjajo elemente ženskosti, ki pa je predstavljena z ironično distanco, s čimer šele vzpostavi mesto, s katerega je mogoče videti in razpreti problem realnega vpogleda v vprašanja problemov žensk v današnjem času.

Sijoče barve poželenja, skrb za otroke, nakupovanje, telovadba, telefoniranje, prehranjevanje in, seveda, tudi zapeljevanje (Power game, 2016) razgaljajo glavno protagonistko, izpostavljeno na desnem delu slike na kolesu s simbolnim sladoledom na palčki in v pozi, ki bi ji jo zavidala tudi pohotna naslovnica knjige Régine Deforges Hiša v Parizu (Modri bicikl II., Založba Borec, 1986) z vizualnim nagovorom gledalca kot glavnega protagonistka tega romana o ljubezni in sovraštvu. Slikarska poetika monumentalnih slik Kozakove niha med na prvi pogled zelo privlačno zunanjščino (Sončna stran, 2018) in neznosnostjo kontrole, ki se skriva pod površino in je največkrat povezana s sodobno tehnologijo (Walking test, 2018). Očarljivi lažnivi svet umetnice ne zaslepi, celo več, s slikanjem medijskih podob se bojuje tudi proti potrošništvu kapitalizma, ga razgalja.

Téme, ki Kozakovo predvsem zanimajo, so identiteta ženske, materinstvo, otroci in ženskost. V svojih slikah podobo ženske na novo postavlja v določen kontekst, ga poveže v vsakdanjo situacijo, ki mestoma na gledalca deluje celo nekoliko absurdno. Zanima jo psihološki vidik, recimo obdobje v otrokovem razvoju, ko mame ne vidi le kot mame, ampak jo prepoznava tudi kot žensko in nosilko raznih drugih vlog. V njenem ospredju je razmišljanje o tem, kako poosebitev ženske njej sami prinese tudi moč, hkrati pa jo zanima, koliko je lahko ta moč problematična – kaj vse se namreč od ženske pričakuje. Kajti, gre za razdrobljenost identitete, ženska igra veliko vlog, ki fluidno prehajajo iz ene v drugo, naj bodo družbene, spolne ali kakršne koli že. Umetničina likovna pisava problematizira položaj ženske v sodobni družbi tako, da ohranja elemente ženskosti, a je ravno ta predstavljena z ironično distanco, ki šele vzpostavi mesto, s katerega je mogoče videti in razpreti problem realnega vpogleda v vprašanja žensk. Kot slikarka pa Kozakova razmišlja tudi o tem kaj vse se od žensk pričakuje: predvsem materinstvo in otroci (Ledena gora, 2015) ter je do takega prepoznavanje položaja žensk v družbi kritična. Blizu ji je tudi psihološki pogled v otrokov razvoj, ko mamo prepozna kot žensko in nosilko drugih vlog. Eva Lucije Kozak, ki sicer združuje različna področja kreativnega delovanja, kot slikarka gledalca atraktivno usmerja k razmisleku o družbenih in sodobnih eksistencialnih vprašanjih. Pri tem pa vé, kako ji je kot ženski-umetnici dana moč in kako jo lahko izkoristi.

Tatjana Pregl Kobe