Eva Lucija Kozak and Meta Šolar: Dostopne skrivnosti (Available secrets)

Galerija Šivčeva hiša (10.3. – 3.4.2016)

more photos

DOSTOPNE SKRIVNOSTI

Izhodišče skupni predstavitvi je razmišljanje o vlogi ženske – umetnice v kontekstu sodobne družbe, o individualizaciji in o odnosu do ženskega portreta. Izmenično prehajata med vlogami slikarke, modela in gledalke, da bi tako spoznali bistvo /smisel ženskih ritualov in pravi položaj umetnic v umetnostnem sistemu. V tem kontekstu lahko razumemo tudi medsebojno portretiranje, pri katerem Eva Lucija Kozak slika Meto Šolar in obratno. V Meduzi prvič je Eva upodobljena kot mitološka gorgona Meduza, s kačami namesto las in s pogledom, »ob katerem človek okameni«, simbolno pa kot fatalna, za moški svet usodna ženska. Drugi portret Eve se nanaša na Ovidovo različico mita, v katerem Meduzo, takrat še lepotico, doleti kazen boginje Atene. Meta Šolar se je s tem motivom dotaknila tradicije portretiranja v mitoloških preoblekah in se simbolno poigrala z vprašanjem ženske moči. Portret Mete, kot ga je naslikala Eva Lucija Kozak, vsebinsko posega na področje popularne kulture, saj Meto predstavi kot osebo-karakter na karti s super junaki z dodanimi napisi z navedbami njenih značajskih lastnosti. Tako je duhovito in humorno opozorila na prisotnost načina razmišljanja v vsakdanjem življenju, ki reducira – zmanjšuje in omejuje – število jasnih in očitnih človeških lastnosti, povezanih s predvidljivim ravnanjem. Izpostavlja pa tudi simbolno vprašanje vloge super junaka v sodobni družbi. Slikarka je s portretom kot igralno karto izpostavila tudi vidik mreženja kot nepogrešljive strategije poslovnega delovanja v umetniškem svetu, kjer soljudi izrabljajo, tako kot igralne karte, da bi dosegli lastne cilje. V slikarstvu Mete Šolar portret oziroma človeška figura zavzema osrednje mesto, saj ji prav ta tematika nudi neizčrpen vir za raziskovanje slikarskega medija. Na izrazito barvitih, konkretnih ali domišljijskih človeških likih prepričljivo preigrava raznolike mo- žnosti barvnega komponiranja. Čeprav dosledno in natančno izrisuje telesne značilnosti, jo zanima predvsem karakterizacija figur in njihova komunikacija. Pri portretih v ospredju ni obraz, temveč nasprotno – lasje, vrat, lica. Ni soočanja z gledalcem, zato lahko portretirana oseba ostane skrivnostna in neznana. Taki portreti so bolj provokativni, obenem pa poetski ali kontemplativni. Slikarka se pri tem zanaša na razumsko dojemanje, temveč na gledalčevo občutljivost in intuicijo. Pri razstavljenih delih se Meta Šolar ukvarja s prikrivanjem ali maskiranjem figur. Raziskuje predvsem žensko podobo, kjer brezlični obraz splošči v cvetlični vzorec ali ga razgiba z motivom sadja. Zanima jo, kaj se zgodi, kaj ostane, ko izgine individualni značaj. Natančno izdelane frizure in v nekaterih primerih oblačila asociirajo na portrete različnih obdobij 20. stoletja. Slika Venus in Furs spominja na podobe, ki so bile v 60. letih objavljene v revijah za odrasle. Komičnost ali celo bizarnost motiva z mladim mačkom in visoko pričesko je ob prikriti figuri še bolj izrazita. Slikarski prostor in oseba se sploščita, ostaneta pa estetska in čutna prisotnost. V delu Mokre sanje (ribičeve žene), je podoba moškega v kadi združena z motivom hobotnice z neke japonske grafike, ki tu postane del ozadja. Slika Kaj si pa ti? prikazuje dekle z odkritim obrazom, ki se z rožnato krzneno kapuco in s samorogovim rogom prelevi v mitološko bitje. Eva Lucija Kozak človeško figuro postavlja v širši kontekst, saj vse bolj vključuje tudi različna okolja. V slikah velikega formata so kompozicije konstruirane s podobami figur in predmetov, kakršni se pojavljajo v popularnih revijah ali televizijskih reklamah. S tem se približujejo estetiki pop arta. Številčnost, slojevitost in gostota pripovednih elementov na sliki od gledalca zahtevajo postopno percepcijo vizualnega polja in vsebine. Včasih navidezna nezdružljivost elementov postavlja vprašanje, kaj ustvarja fragmente življenja, v kakšni meri je nekaj individualno in kdaj splošno. Naslovi, napisi, izstopajoči predmeti ali figure določajo smisel in sporočilnost prizora, ki pa ostajata odprta za različne interpretacije in asociacije. Prevladuje kritika sodobne družbe in brezobzirnih manipulacij, ki jih izvajajo mediji in korporacije z vsiljevanjem najrazličnejših izdelkov in potreb. Vendar je ta kritika prežeta z ironijo in tipičnim humorjem, predvsem pa z dinamičnim in pristnim likovnim rokopisom. Eva Lucija Kozak raziskuje predvsem razkorak med močjo in nemočjo ženske identitete. V sliki Power game izpostavlja spreminjanje razmerij med spoloma v sodobni družbi in sporno soglašanje z objektivizacijo, s pridobivanjem ali celo zlorabljanjem moči v razmerju. S sliko Ledena gora izpostavlja potrebo po umetnem ustvarjanju nesmiselnih ciljev ter podzavestnih težav, povezanih z občutki nemoči, kar slikarka poudari s podvodnim delom napihljive ledene gore. Podzavestni boj s samim seboj prikazuje slika Twister, ki hkrati izpostavlja željo po sledenju pravilom in navodilom kot rešitvijo pred osebno odgovornostjo. V motiviki Eve Lucije Kozak se pogosto pojavlja tudi vloga matere, na primer kompozicija Babies update!, kjer ironično razmišlja o alternativni »proizvodnji« dojenčkov ali pri sliki BBF, ki odraža medgeneracijske odnose.

Barbara Boltar, besedilo o razstavi Dostopne skrivnosti, Radovljica 2016