Eva Lucija Kozak and Adrijan Praznik: Neujemanja II / Mismatches II

| evalucijakozak

Eva Lucija Kozak and Adrijan Praznik: Neujemanja II / Mismatches II (11. 7. – 23.8. 2014, curated by dr. Petja Grafenauer, UGM Studio, Maribor)img_5814

 

 

NEUJEMANJA II

Razstava ponuja srečanje dveh na videz tako različnih slikarskih poetik, da avtorja vztrajno zagovarjata izbiro naslova, ki opozarja na razliko. Vendar so tu tudi podobnosti, saj se slike formalizirajo v živem koloritu in hoteni remediaciji, ki večinoma, ne pa nujno, izhaja iz polja množičnih medijev in kulturnih industrij. Ponovne uporabe motivov in oblik so gonilo umetniškega procesa vse od antike do modernizma, ko je v likovni umetnosti pomembnejša postala umetniška invencija in iskanje novega. S postmodernizmom je nastopilo obdobje, ko se je iz prejšnjih obdobij umetnosti črpalo po mili volji. Danes pa se zanka zateguje in se (tudi) v polju umetnosti lomi v domeni avtorskih pravic ter napaja v poljih reciklaže in ponovne uporabe tudi kot politične izjave, pa tudi postopkov razmnoževanja, ki jih spodbujajo in omogočajo nove in stare tehnologije.

Skok med medijema gladkega ekrana in ročno izdelane podobe je še vedno precejšen in Eva Lucija Kozak nanj ne opozarja zgolj s formo. Slika medijsko podobo monumentalizira in zaustavi. Umetnica tem lastnostim doda lastno vizijo sveta, ki niha med sladkorjasto privlačno zunanjščino in neznosnostjo kontrole, ki se skriva pod površino in je mnogokrat povezana s sodobno tehnologijo in najmlajšim delom populacije. Tudi podobe v delih Adrijana Praznika so ambivalentne, v njih so želja, herojstvo in nasilna smrt. Ne ve se, ali so kritične, cinične ali idolatrijske. Kot da bi se na platna preselil v odraslost uokvirjeni gon fantovskega odraščanja v kapitalističnih začetkih, ki se jih slikar zdaj z nostalgijo spominja. Hkrati prek podobe tako on kot Eva Lucija Kozak s čopiči pereta krivdo predhodnikov, ki so dovolili zgraditi lažnivi svet, ki se mu ne moreta odreči, saj ju vedno znova mladostniško očara. Vendar sta zaslepljenosti kapitalizma napovedala vojno, ki jo bijeta v sliki in s sliko.

dr. Petja Grafenauer

 

 

Eva Lucija Kozak: (Ne)preizkušeno / (Un)tested

| evalucijakozak

Eva Lucija Kozak: (Ne)preizkušeno / (Un)tested (20.3.2014 – 6.6.2014, curated by Ana Grobler, Gallery Alkatraz, Ljubljana)

photo: Sunčan Stone

(NE)PREIZKUŠENO

Akademska slikarka Eva Lucija Kozak je v Galeriji Alkatraz svoje slike, kolaže in objekte povezala v instalacijo, ki prežema ves razstavni prostor galerije. Struktura instalacije omejuje dostop do umetniških del. Pogled nanje je omogočen le določenemu številu obiskovalcev oz. obiskovalk naenkrat in le iz točk zrenja, ki jih je avtorica določila sama.
Eva Lucija Kozak se v svojih delih ukvarja z urbanim svetom, ki nas obdaja, in našo percepcijo le-tega. Fotokolaži in akrilne slike velikih formatov vsebujejo podobe potrošniške sodobnosti in rišejo situacije, ki iz nje izhajajo. Živahna barvitost človeških figur, živali in predmetov, sestavljenih iz fotografij časopisov, spleta in reklamnih materialov, podkrepljena z močnimi barvnimi kontrasti, orisuje iluzijo osebne izpolnjenosti in glamurja vsakdana potrošniške družbe. Mestoma dela dopolnjujejo tudi napisi, ki s svojo vsebino precej očitno karikirajo navidezno popolnost subjekta. Natrpanost slikarskega polja s postavami, predmeti, simboli in živimi barvami, ta umetničin fizičen in vsebinski horror vacui, izvrstno povzame smernice življenja v kapitalistični potrošniški družbi današnjega dne. Vizualno privlačne in premišljeno usklajene barvne kompozicije govorijo o prenasičenosti ponudbe in o možnostih, ki se nam ponujajo, vsebina pa govori o absurdnosti nastale situacije. Na umetničinih slikah so otroci na vrvicah, socializacija zarodkov, sadeži v obliki sedežnih vreč, otroci, ki se jim je svet domišljije umetno zožil, napihljivi otroci-lutke, priročniki za medsebojne odnose med izložbenima lutkama, resnični svet, prepleten z elementi virtualnega, in sorodne podobe. Vse ponazarjajo prenasičenost iluzornih možnosti izbir in shizofrenost sodobne družbe kot njihovo posledico.
Umetnica opaža, da je prepričanje, da je vse možno, postalo tako trdno, da se ljudje bojijo nasprotnega, zato se izogibajo dokončnih odločitev in si s tem navidezno ohranjajo odprte možnosti. Vse odločitve pa se prelagajo v nedoločeno prihodnost. Različni življenjski slogi, ustvarjanje družine, otroci, kariera, partnerske zveze, denar in izobrazba so po avtoričinem mnenju postali kot objekti v izložbi, njihova cena pa je izločitev drugih možnosti. Figure v njenih umetniških delih so prav tako le sijoči predmeti v izložbi, odtujene od sebe in drugih. To niso subjekti s svojo voljo, temveč pasivni uporabniki-objekti vsega, kar pride mimo.
Ustvarjanje Eve Lucije Kozak je kot komentar k prepoznavanju socialnih pojavov, potenciran in strnjeno povzet v posameznem umetniškem delu. Zaradi svoje heterogene in razpršene narave ostaja odprt za interpretacije in od gledalca oz. gledalke zahteva, da se vanj poglobi in dešifrira vse pomene videnega, ki je polno simbolov, znakov, namigov, zgodb iz zgodovine slikarstva in znanosti, popularne kulture in mitologij. Tudi če obstaja možnost, da se gledalci le površinsko dotaknejo vsebine del, kot vodilo ostajajo njihovi pomenljivi naslovi, ki usmerjajo in poudarjajo avtoričino izjavo. Ta je nujni razmislek o sodobnem času, ki mu vladajo odtujenost, popredmetenje odnosov, komercializacija, absurdnost in globoko vsidrani občutki nezadostnosti, nesposobnosti in razdrobljenosti ter predstava, da se z denarjem lahko kupi vse.
Tema njenih del je pogosto vsebinsko povezana z otroki, saj njihov svet plastično ponazarja družbena razmerja, z njihovo vzgojo pa se začne razvijanje slabih oz. dobrih rešitev na področju družbenih odnosov in vedenj. Rojstvo je v tem smislu prelomna točka, umetnica pa jo prevprašuje z raziskovanjem pojma nadomestnega materinstva, možnostmi alternativne proizvodnje dojenčkov, izposoje otrok, genskega inženirstva in kloniranja, dotakne pa se tudi prehajanja bioloških in spolnih vlog med spoloma ob nosečnosti in pri vzgoji. Eva Lucija Kozak v svojih delih gledalca in gledalko obsipava s podobami in informacijami na način, kot sta ga vajena iz vsakodnevnega življenja. Tu pa se podobnost ustavi, saj so elementi njenih podob kolažirani v kompleksno zgodbo s povsem drugo vsebino. Avtorica želi pokazati, kako so možnosti, ki so nedolgo tega veljale za neverjetne in uresničljive le v okviru znanstveno fantastične fikcije, v sodobnosti postale resničnost. Poudarja, da bo za nekatere stvari, ki jih danes omogočajo znanost, tehnologija in umetnost, šele v prihodnosti jasno, ali so vplivale na dobrobit družbe ali ne.
Ko avtorica svoja dela vplete v instalacijo, ki prežema ves razstavni prostor, predstavitvi doda še eno dimenzijo. Poleg tega da branja niso univerzalna, ker so dela interpretativno odprta in vsebinsko zapletena, gledalcu in gledalki določi še odmik od umetniških del. Pri postavitvi ne gre toliko za učinek nedostopnosti, ki naj bi večala zanimanje, kot za to, da gledalce in gledalke postavlja na mesto, s katerega lahko z distanco zrejo in fragmentiranost v delih po premisleku zlijejo v eno podobo. Eva Lucija Kozak s tem nudi možnost, da barvno in objektno fragmentiranost njenih del, ki ponazarjajo sodobno razdrobljenost subjekta, zaznamo kot od nas ločeno celoto in se od nje vsaj za trenutek odtujimo in o njej v miru razmislimo.

Ana Grobler

 

Eva Lucija Kozak: Domnevno koristno / Seemingly Useful

| evalucijakozak

Eva Lucija Kozak: Domnevno koristno / Seemingly Useful (9.4.-26.4.2013, curated by Matjaž Brulc, Gallery Simulaker, Novo mesto)

 

 

DOMNEVNO KORISTNO

Ob beri prevladujoče produkcije kolegov in kolegic iz njene generacije se zdijo dela mlade
slikarke Eve Lucije Kozak v likovnem smislu dokaj neobičajna: ne le, da je avtorica zavezana poudarjeno narativni figuraliki in presenetljivo živahnemu koloritu, ki temelji na kontrastnih tonalnih vrednostih – še več pozornosti vzbuja njen izjemno prečiščen, domala lapidaren »risarski« slog, ki premore veliko mero realistične neposrednosti in je kot tak odrešen vsakršnih ekspresivnih in gestualnih poudarkov. Dosledna oblikovna jasnost tako le še stopnjuje komunikativni potencial avtoričinih slik, zasnovanih s pomočjo skrbno
premišljenega kadriranja, ki gledalčev pogled uvaja v bogato opremljene mizanscene,
naseljene s številnimi protagonisti, objekti in arhitekturnimi kulisami. Platna zaznamuje
visoka stopnja vsebinske in formalne profiliranosti, tudi zaradi česar celota prepriča s svojo koherentno, v sebi sklenjeno likovno arhitektoniko. Fluidno berljivost prizorov avtorica marsikdaj zaustavlja s pomočjo drobnih detajlov, ki ustvarjajo specifično napetost ter obenem krhajo logično strukturiranost prostora oziroma časa, medtem ko se na nekaterih delih tovrstni poudarki stopnjujejo tudi z dodajanjem plasti tekstovnih, grafičnih oziroma znakovnih elementov najrazličnejših provenienc. Avtoričine slike, najpogosteje ustvarjene s pomočjo na spletu najdenih podob, na ta način nemalokrat vzbudijo vtis kolažiranja in fragmentacije, kar je seveda povsem zavestna odločitev, ki služi predvsem naglašanju konkretnih vsebinskih premen.
Eva Lucija Kozak se namreč s svojimi deli loteva svojstvenega reflektiranja sodobnega življenja oziroma odnosov ter vedenj, kot se udejanjajo v času razvitega kapitalizma in vsega tistega, kar ta prinaša s seboj. Sleherno izmed razstavljenih del se loteva prevpraševanja konkretne družbene prakse oziroma pojava – naj gre za igro, vprašanja izbire, identitete, vzgoje, socializacije, vpliva novih komunikacijskih orodij … – kjer se kot temeljni vsebinski poudarek ponuja predvsem kritični razmislek o stanju duha v sodobnosti, ki ji vladata vsesplošna odtujenost, popredmetenje odnosov, komercializacija, absurdnost. Avtoričin namen je v tem smislu karseda daleč proč od vsakršnega moraliziranja in pokroviteljske didaktičnosti; njena dela tako ne sugerirajo nekakšne behavioristične pravovernosti, prej kot to služijo kot odskočna deska za gledalčevo subjektivno introspekcijo oziroma prevpraševanje dandanes prevladujočih vrednot v družbi. Navkljub temu pa slike ohranjajo pravšnjo mero enigmatičnosti in ostajajo vsebinsko ter interpretativno scela odprte, zaradi česar terjajo še toliko bolj skrbno poglabljanje v alegoričnost naslikane materije. Kot pravi avtorica, ji ravno slikarski medij omogoča, da obravnavano temo predstavi na način, v katerem mora gledalec sam poiskati simbolno in sporočilno vrednost ter samostojno interpretirati podane informacije, s čimer obravnavane tematike vzpodbujajo nadaljnje diskusije in poglede. A Eva Lucija Kozak se pri svojem delu ob povedanem dotika tudi in predvsem scela likovnih, metjejskih vprašanj – odkrivanja novih in svežih rešitev slikarskega ubesedovanja in specifične velikoformatne likovne naracije, tudi zaradi česar bo njeno delo brez najmanjšega dvoma vredno spremljati tudi še v prihodnje.

Matjaž Brulc