Eva Lucija Kozak: Domnevno koristno / Seemingly Useful (9.4.-26.4.2013, curated by Matjaž Brulc, Gallery Simulaker, Novo mesto)

 

 

DOMNEVNO KORISTNO

Ob beri prevladujoče produkcije kolegov in kolegic iz njene generacije se zdijo dela mlade
slikarke Eve Lucije Kozak v likovnem smislu dokaj neobičajna: ne le, da je avtorica zavezana poudarjeno narativni figuraliki in presenetljivo živahnemu koloritu, ki temelji na kontrastnih tonalnih vrednostih – še več pozornosti vzbuja njen izjemno prečiščen, domala lapidaren »risarski« slog, ki premore veliko mero realistične neposrednosti in je kot tak odrešen vsakršnih ekspresivnih in gestualnih poudarkov. Dosledna oblikovna jasnost tako le še stopnjuje komunikativni potencial avtoričinih slik, zasnovanih s pomočjo skrbno
premišljenega kadriranja, ki gledalčev pogled uvaja v bogato opremljene mizanscene,
naseljene s številnimi protagonisti, objekti in arhitekturnimi kulisami. Platna zaznamuje
visoka stopnja vsebinske in formalne profiliranosti, tudi zaradi česar celota prepriča s svojo koherentno, v sebi sklenjeno likovno arhitektoniko. Fluidno berljivost prizorov avtorica marsikdaj zaustavlja s pomočjo drobnih detajlov, ki ustvarjajo specifično napetost ter obenem krhajo logično strukturiranost prostora oziroma časa, medtem ko se na nekaterih delih tovrstni poudarki stopnjujejo tudi z dodajanjem plasti tekstovnih, grafičnih oziroma znakovnih elementov najrazličnejših provenienc. Avtoričine slike, najpogosteje ustvarjene s pomočjo na spletu najdenih podob, na ta način nemalokrat vzbudijo vtis kolažiranja in fragmentacije, kar je seveda povsem zavestna odločitev, ki služi predvsem naglašanju konkretnih vsebinskih premen.
Eva Lucija Kozak se namreč s svojimi deli loteva svojstvenega reflektiranja sodobnega življenja oziroma odnosov ter vedenj, kot se udejanjajo v času razvitega kapitalizma in vsega tistega, kar ta prinaša s seboj. Sleherno izmed razstavljenih del se loteva prevpraševanja konkretne družbene prakse oziroma pojava – naj gre za igro, vprašanja izbire, identitete, vzgoje, socializacije, vpliva novih komunikacijskih orodij … – kjer se kot temeljni vsebinski poudarek ponuja predvsem kritični razmislek o stanju duha v sodobnosti, ki ji vladata vsesplošna odtujenost, popredmetenje odnosov, komercializacija, absurdnost. Avtoričin namen je v tem smislu karseda daleč proč od vsakršnega moraliziranja in pokroviteljske didaktičnosti; njena dela tako ne sugerirajo nekakšne behavioristične pravovernosti, prej kot to služijo kot odskočna deska za gledalčevo subjektivno introspekcijo oziroma prevpraševanje dandanes prevladujočih vrednot v družbi. Navkljub temu pa slike ohranjajo pravšnjo mero enigmatičnosti in ostajajo vsebinsko ter interpretativno scela odprte, zaradi česar terjajo še toliko bolj skrbno poglabljanje v alegoričnost naslikane materije. Kot pravi avtorica, ji ravno slikarski medij omogoča, da obravnavano temo predstavi na način, v katerem mora gledalec sam poiskati simbolno in sporočilno vrednost ter samostojno interpretirati podane informacije, s čimer obravnavane tematike vzpodbujajo nadaljnje diskusije in poglede. A Eva Lucija Kozak se pri svojem delu ob povedanem dotika tudi in predvsem scela likovnih, metjejskih vprašanj – odkrivanja novih in svežih rešitev slikarskega ubesedovanja in specifične velikoformatne likovne naracije, tudi zaradi česar bo njeno delo brez najmanjšega dvoma vredno spremljati tudi še v prihodnje.

Matjaž Brulc