Eva Lucija Kozak and Adrijan Praznik: Neujemanja II / Mismatches II (11. 7. – 23.8. 2014, curated by dr. Petja Grafenauer, UGM Studio, Maribor)

NEUJEMANJA II

Razstava ponuja srečanje dveh na videz tako različnih slikarskih poetik, da avtorja vztrajno zagovarjata izbiro naslova, ki opozarja na razliko. Vendar so tu tudi podobnosti, saj se slike formalizirajo v živem koloritu in hoteni remediaciji, ki večinoma, ne pa nujno, izhaja iz polja množičnih medijev in kulturnih industrij. Ponovne uporabe motivov in oblik so gonilo umetniškega procesa vse od antike do modernizma, ko je v likovni umetnosti pomembnejša postala umetniška invencija in iskanje novega. S postmodernizmom je nastopilo obdobje, ko se je iz prejšnjih obdobij umetnosti črpalo po mili volji. Danes pa se zanka zateguje in se (tudi) v polju umetnosti lomi v domeni avtorskih pravic ter napaja v poljih reciklaže in ponovne uporabe tudi kot politične izjave, pa tudi postopkov razmnoževanja, ki jih spodbujajo in omogočajo nove in stare tehnologije.

Skok med medijema gladkega ekrana in ročno izdelane podobe je še vedno precejšen in Eva Lucija Kozak nanj ne opozarja zgolj s formo. Slika medijsko podobo monumentalizira in zaustavi. Umetnica tem lastnostim doda lastno vizijo sveta, ki niha med sladkorjasto privlačno zunanjščino in neznosnostjo kontrole, ki se skriva pod površino in je mnogokrat povezana s sodobno tehnologijo in najmlajšim delom populacije. Tudi podobe v delih Adrijana Praznika so ambivalentne, v njih so želja, herojstvo in nasilna smrt. Ne ve se, ali so kritične, cinične ali idolatrijske. Kot da bi se na platna preselil v odraslost uokvirjeni gon fantovskega odraščanja v kapitalističnih začetkih, ki se jih slikar zdaj z nostalgijo spominja. Hkrati prek podobe tako on kot Eva Lucija Kozak s čopiči pereta krivdo predhodnikov, ki so dovolili zgraditi lažnivi svet, ki se mu ne moreta odreči, saj ju vedno znova mladostniško očara. Vendar sta zaslepljenosti kapitalizma napovedala vojno, ki jo bijeta v sliki in s sliko.

dr. Petja Grafenauer